Forum o psih


Vse o psih
 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava

Share | 
 

 Kako si lahko to storil?

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Admin
Admin


Število prispevkov : 1008
Join date : 09/10/2011

ObjavljaNaslov sporočila: Kako si lahko to storil?   Tor Dec 27, 2011 5:36 am

Kako si lahko to storil?

Copyright

© Jim Willis 2001

Ko sem bil mladiček,
sem te zabaval s svojimi akrobacijami in te spravljal v smeh. Klical
si me moj otročiček in prezrl množico prežvečenih čevljev ter nekaj
"umorjenih" blazin. Postal sem tvoj najboljši prijatelj.
Kadar sem bil poreden, si požugal s prstom in mi rekel: "Kako si
lahko storil kaj takšnega?", ampak potem si se me usmilil
ter me popraskal po trebuščku. Moje privajanje stanovanju je trajalo
malo dlje, ker si bil zelo zaposlen, toda družno sva opravljala tvoje
delo. Spominjam se noči, ko sem se stisnil k tebi v posteljo in poslušal
tvoje izpovedi ter tihe sanje in verjel, da življenje ne more biti lepše.
Hodila sva na dolge sprehode v park, skupaj sva tekla, se vozila z avtom,
se ustavila na sladoledu (jaz sem dobil samo tulec, ker si dejal, da
sladoled ni za pse). Cele dneve sem dremal na soncu in čakal, da prideš
domov. Sčasoma si vedno več časa preživel v službi, ustvarjal svojo
kariero in iskal svojo življenjsko družico. Čakal sem te potrpežljivo,
te podpiral, ko si bil razočaran in zlomljenega srca. Nikoli nisem grajal
tvojih slabih odločitev, se pritoževal nad glasnimi nočnimi prihodi.
Niti takrat, ko si se zaljubil.

Tudi njo, ki je sedaj tvoja žena, čeprav
ne mara psov, sem sprejel v najin dom, ji pokazal naklonjenost in jo
ubogal. Bil sem srečen zato, ker si bil ti srečen. Potem sta dobila
otroka in s tabo sem delil navdušenje. Očarala me je otrokova rožnata
polt, njegov vonj in tudi jaz sem želel skrbeti zanj. Vendar mi nista
zaupala. Zaprla sta me v drugo sobo ali pasjo košaro, da mu ne
bi kaj storil. Ne veš, kako zelo sem si želel njegove bližine in
ljubezni, toda postal sem "ujetnik ljubezni". Ko je odrašcal,
sem postal njegov prijatelj. Oprijel se je moje dlake, se dvignil na
svojih majavih nožicah, raziskoval s svojimi prstki po mojih ušesih,
drezal v moje oči in mi poljubljal gobček. Ljubil sem vsak njegov dotik
- ker je bil tvoj sedaj tako redek - in dal bi svoje življenje zanj.
Zlezel sem v njegovo posteljo, poslušal njegove skrivnosti in sanje,
skupaj sva čakala, da bova zaslišala zvok tvojega avtomobila na
dvorišču. Včasih si, če te je kdo vprašal ali imaš psa,
ponosno izvlekel mojo sliko iz denarnice ter pripovedoval zgodbe o meni.
Sedaj pa na to vprašanje odgovoriš samo "imam" in
spremeniš temo. Iz "tvojega psa" sem se spremenil v "samo
psa" in ogorčen si nad vsakim stroškom zame.

Sedaj si dobil novo službo v drugem mestu
in z družino si se preselil v novo stanovanje, kjer ni dovoljeno imeti
hišnih ljubljenčkov. Sprejel si pravilno in dobro odločitev za
tvojo "družino", toda včasih sem bil tvoja edina družina jaz.
Veselil sem se vožnje z avtom, dokler nismo prispeli do zavetišča.
Smrdelo je po psih in mačkah, po strahu in obupu. Izpolnil si papirje
in dejal: "Vem, da boste našli dober dom zanj". Gospe
so skomignile z rameni in ti namenile žalosten pogled. One so vedele
kaj se zgodi s starejšimi psi, tudi če imajo papirje.

Prstke svojega sina si moral "strgati"
z mojega kožuha, ko je kričal: "Ne, očka! Prosim, ne dovoli jim,
da mi vzamejo psa!" Skrbelo me je zanj. In kaj si ga ravnokar naucil
o prijateljstvu, zvestobi, o ljubezni in odgovornosti ter spoštovanju
za celo življenje? V slovo si me potrepljal po glavi, se izognil mojemu
pogledu in prijazno zavrnil, ko so ti ponudili mojo ovratnico in povodec.
Velikokrat si imel postavljen rok za oddajo dela. Sedaj imam tudi jaz
rok. Rok do konca življenja.

Ko si odšel so prijazne gospe v zavetišcu
dejale, da si verjetno za selitev vedel že pred meseci in da ti ni bilo
mar poiskati mi drug topel dom. Staknile so glave in dejale: "Le
kako je lahko storil kaj takšnega?"

Tukaj v zavetišču so pozorni do nas,
kolikor jim pač njihov zapolnjen urnik dopušča. Seveda nas hranijo,
ampak jaz sem izgubil tek že pred dnevi. Prve dni sem vedno, ko je kdo
prišel mimo moje ograde, pritekel pogledat in upal, da si ti. Da
so bile vse le grde sanje in si me prišel iskat. Potem sem upal,
da bo vsaj kdo, ki mu ne bo vseeno, nekdo ki me bo rešil. Ko sem
ugotovil, da ne morem tekmovati z razposajenimi, veselimi mladički,
ki jih ne skrbi njihova usoda, sem se zavlekel v kot in čakal.

Slišal sem njene korake, ko je konec
dneva prišla pome. Odkorakal sem za njo po hodniku v posebno sobo.
V strahotno tiho sobo. Položila me je na mizo, me počohljala za ušesi
in mi dejala, naj nič ne skrbim. Srce mi je razbijalo od pričakovanja,
kaj se bo zgodilo, toda občutil sem tudi olajšanje. Ujetnik ljubezni
je prišel na konec poti. Kot vedno me je bolj skrbelo zanjo kot
zame. Videl sem, kakšno breme nosi, tako kot sem tudi pri tebi
poznal vsako razpoloženje. Videl sem solzo, ki ji je spolzela po licu,
ko mi je privezala obvezo okoli prednje tačke. Obliznil sem ji roko,
tako kot sem jo tebi, kadar sem te tolažil. Strokovno je zapičila iglo
v mojo žilo. Ko sem začutil hladno tekočino krožiti po mojem telesu,
sem se ulegel, pogledal v njene prijazne oči in zamrmral: "Kako
si lahko to storila?"

Morda je razumela moje besede. Nežno me
je objela in mi dejala: "Oprosti mi!", ter mi razložila, da
je njeno delo skrb za moj odhod v lepši kraj, kjer ne bom prezrt,
zanemarjen ali zapuščen, kjer se mi ne bo potrebno vec boriti.
Kraj, ki je poln ljubezni in topline, tako drugačen od tega. Z zadnjimi
močmi sem ji poskušal z zamahom repa povedati, da tisto "kako
si lahko!" ni bilo namenjeno njej. Ti, moj ljubljeni gospodar,
ti si bil tisti na katerega sem mislil, ko sem izrekel: "Kako si
lahko to storil!". Vedno bom mislil nate in večno bom čakal, da
prideš pome, moj ljubljeni gospodar!

Konec

Avtorjeva opomba:
Če vam je zgodba "Kako si lahko to storil?" privabila solze
v oči, ko ste jo brali, tako kot jih je meni, ko sem jo pisal, je to
zato, ker je to zgodba, ki je sestavljena iz resničnih zgodb milijonov
zapuščenih psov, ki vsako leto umrejo v ameriških zavetiščih.
Vsakdo, ki bo objavil to zgodbo, je dobrodošel, le da jo objavi
z avtorjevim podpisom. Prosim, uporabite jo na spletnih straneh, časopisih,
zavetiščih, oglasnih deskah pri veterinarju, da razsvetlite ljudi.
Z veseljem sprejemam kopije zgodbe objavljene kjerkoli na moj naslov.
Povejte javnosti, da je odločitev, da sprejmete psa v svojo družino,
zelo pomembna. Pes potrebuje našo ljubezen, občutek pripadnosti,
skrb. Naša odgovornost je, da najdemo svojemu psičku nov topel
dom, ker je njihovo življenje dragoceno. Pri tem vam lahko z nasvetom
pomagajo tudi različne organizacije in ustanove. Naredite nekaj za to,
da ustavite ubijanje. Spodbujajte lastnike, da s sterilizacijo preprečijo
rojstvo nezaželjenih mladičkov.

Hvala,
Jim Willis
Director, The Tiergarten Sanctuary Trust, accredited member of The American
Sanctuary Association, and Program Coordinator, International Society
for Animal Rights
e-mail: jwillis@bellatlantic.net
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://psi123.slovenianforum.com
 
Kako si lahko to storil?
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Forum o psih :: Forum :: Pomembni članki-
Pojdi na: