Ta članek sem napisala za en drugi forum, pa ga še sem skopiram, čeprav je Polly že podobnega prilepila:
Zadnje čase se (na srečo) veliko govori in
piše o pomenu rodovnika, o ''čistokrvnih psih brez rodovnika'', o
preprodajalcih psov, pasjih farmah... Na srečo nekateri ljudje začnejo
verjeti da pri ''čistokrvnih brez rodovnika'' res ni vse tako rožnato
kot izgleda. Ampak običajno pa takšni ljudje potem nastradajo - kupijo
namreč rodovniškega psa, ker pač vsi govorijo le, kako mora biti
rodovnik in kako so rodovniški dobri. Potem, čez nekaj let pa od njih
beremo, kako ne bodo več kupili rodovniškega, ker je vendar zbolel za
dedno boleznijo in jih je vzreditelj ogoljufal ter za mladičke v leglu
ni primerno skrbel, niti staršev ni bilo mogoče videti (menda da so
ravno na sprehodu). Rodovnika pa seveda še prebrali niso in so ga doma z
vsemi ostalimi, ''nepotrebnimi'' papirji samo vrgli v predal. Kaj pa je
tu pravzaprav napaka, saj so vendar kupili rodovniškega psa, kar je
prav? vpraša marsikdo. Ampak rodovnik ni vse. Rodovnik nam le omogoča,
da mi sami preverimo prednike - preverimo lahko osvojena prvaštva,
osvojene delavne teste, osvojene preizkuse poslušnosti in najpomembnejše
- preverimo njihovo zdravje in življensko dobo. Če tega ne naredimo nam
rodovnik ne pomaga čisto nič - čisto mogoče je namreč, da so predniki
imeli samo dobre telesne ocene (kar ni preveč v redu, najboljše so
seveda odlične ocene, pa kakšno prav dobro se tolerira), bili brez
osvojenih prvaštev, imeli opravljene samo obvezne zdravstvene teste - pa
še to ravno toliko, da so še dobili vzrejno dovoljenje (torej niso
imeli ravno dobrega zdravja), da o kakih neobveznih delavnih testih ne
govorimo... Zato še enkrat ponavljam: rodovnik ni čisto nobena
garancija, nam pa omogoča, da sami preverimo prednike - in prav je, da
to storimo.
Pomembno pa je še nekaj - izbira primernega
vzreditelja. Dober vzreditelj vzreja rodovniške pse, si prizadeva za
tipičen videz in karakter pasme ter zdravje, opravi obvezne in neobvezne
zdravstvene teste za bolezni, katerim je pasme podvržena ter delavne
teste, dodaten plus pa so opravljena prvaštva - niso pa razstave nikakor
obvezne in je lahko vzreditelj dober tudi, če ni obiskal niti ene
razstave! Če pes/psica ni tipičen na videz, nima stabilnega in za pasmo
značilnega karakterja in/ali ni zdrav ga pravi vzreditelj izloči iz
vzreje. Prvi kontakt z vzrediteljem je običajno preko e-pošte (če ne
štejemo spletne strani, ki pa ne pomeni kaj dosti) ali telefonskega
pogovora. Dobrega vzreditelja prepoznamo po tem, da bo želel izvedeti
čim več o nas, nas bo spraševal, bo predstavil svoje pse, svoje vzrejne
cilje, povedal dobre in slabe strani pasme in prednikov, odgovoril na
vsa vprašanja... Dober vzreditelj vzreja 1 ali 2 pasmi (mogoče še kako,
ampak potem je že treba biti bolj pozoren) - izogibajte se tistim, ki
vzrejajo veliko različnih pasem in vam o njih ne vedo povedati nič,
ampak samo reklamirajo - kako so prijazne z otroki, lepe, nezahtevne,
govorijo vam o vseh mogočih prvaštvih prednikov, ničesar pa ne povejo o
zdravju in karakterju. Naša naloga pa je, da poskušamo iz vzreditelja
''izvleči'' čim več in ga čim bolj spoznati že preko maila - izogniti se
je treba vzrediteljem, katerim se naša vprašanja zdijo od več in noče
odgovarjati, pač pa je dober tisti, ki nam z veseljem vse razloži in še
sam kaj vpraša. Ko preko e-poštnih ali telefonskih pogovorov presodimo,
da je vzreditelj v redu je običajno čas za obisk. Tam moramo biti
posebej pozorni na to, kako psi živijo - najbolje je da so v stanovanju z
lastniki ali (nekatere pasme) v primernem pesjaku. Nikakor pa ni v redu
da ima vzreditelj preveč psov doma (s solastništvi ni nič narobe) in so
zaprti v premajhnih pesjakih. Psi morajo biti vzgojeni, izogibati se je
treba vzreditelja, ki nam samo govori o vseh prvaštvih, psi pa zraven
renčijo in ne dovolijo niti dotika. Jesti morajo kvalitetno hrano, ni
dobro znamenje če vidite v pasjih posodah ostanke in kako vrečo
Pedigreeja (ali kakršnekoli druge nekvalitetne hrane seveda). Če ima
vzreditelj že mladiče je pomembno, da živijo noter, v primernem okolju
ter da jih vzreditelj socializira in skrbi zanje po svojih najboljših
močeh (sem spada tudi cepljenje, čipiranje, veterinarska oskrba,
odpravljanje zajedalcev...). Pozorni moramo biti tudi na dokumentacijo -
najbolj sigurno je, da nam vzreditelj priloži kopije vseh testov
(zdravstvenih, delavnih, prvaštev...). Rodovnik mora imeti znak KZS in
FCI (če kupujemo psa v Sloveniji - z izjemo nekaterih, ki so
registrirani pod drugimi zvezami) oz. tujih kinoloških zvez če psa
kupimo v tujini (v tujini itak dobimo export rodovnik). Vzreditelj nam
mora (v Sloveniji, drugje nevem kako je) priložiti potni list. V
nekaterih državah mladiče še vedno tetovirajo, pri nas pa tega ni več.
Tudi na videz morajo biti mladički zdravi in čisti. Najbolje je, da
gremo vsaj enkrat pred nakupom na obisk k vzreditelju domov, ne pa, da
mladiča samo prevzamemo nekje. Dober vzreditelj pa ostane z nami v stiku
tudi po nakupu mladiča in nam je vedno na voljo za nasvete in
vprašanja.
____________________________________________________________
To
se mi zdi pomembno področje, o katerem se premalo govori, če se kdo
spomni še česa pa naj me dopolne, zdaj sem hitela in sem sigurno še
marsikaj pozabila.