Pravljica o "čistokrvnem psu brez rodovnika"

Pravljica o "čistokrvnem" psu brez rodovnika

Nekoč
davno tega, so v Slovar slovenskega knjižnega jezika zapisali, da
pomeni čistokrven pes, pes določene pasme npr: čistokrvni nemški ovčar.
Da pomeni križanec pes, katerega oče in mati sta čistokrvna psa
različnih pasem, npr: nemški ovčar in labradorec. Mešanec pa je pes,
katerega izvora ni mogoče definirati. Psom in kinologiji so s tem
naredili medvedjo uslugo. S kinološkega vidika ne obstajajo »čistokrvni«
psi, kajti še noben pes ni imel čiste ali umazane krvi. Obstajajo samo
pasemski oziroma rodovniški psi, pri katerih lahko s pomočjo rodovnika
ali drugače rečeno »pasjega rojstnega lista« sledimo družinskemu drevesu
mladička, ter mešanci, za katere mogoče vemo, kdo je mati, ter v
najboljšem primeru še, kdo je oče, ne moremo pa slediti družinskemu
drevesu, da bi vedeli, da je mladiček zares pripadnik določene pasme,
ter da niso parili psov, ki so v sorodu.

Še
ne tako dolgo nazaj je v kinologiji veljalo mnenje, da lahko psica
vzredi šest maldičev, sedmi, osmi in vsi naprej pa niso dobili rodovnika
in so bili »čistokrvni brez rodovnika«. Vendar tega že dolgo ni več,
saj živimo v svetu mlečnih nadomestkov, ko vzreditelji brez težav
vzgojijo osem psičkov ali več. Je pa ostal izraz, ki ga veselo
uporabljajo brezvestni ljudje, željni dobrega zaslužka na račun ubogih
pasjih mamic, ki jih leto za letom parijo in izkoriščajo ter zavajajo
ljudi, ki se pred nakupom psa niso dobro informirali.

Pri
nas so psi na žalost še vedno pogosto obravnavani kot igračka, ki si jo
zaželijo otroci in jo potem starši, stari starši ali prijatelji brez
večjega premisleka ali vloženega truda kupijo preko oglasov, ki jih
zasledijo na spletu ali v revijah. To je največja napaka, ki jo naredijo
že na samem začetku in ki pogosto vodi v začaran krog novih napak, jeze
in nezadovoljstva. Ker lahko psiček zboli, zraste v čisto nekaj
drugega, kot jim je obljubljal preprodajalec ali pa ker zraste v
neobvladljivega psa. In veliko teh prisrčnih malih kepic pristane čez
pol leta, leto ali dve v zavetiščih ali pri veterinarju, da bi jih
uspaval.

Zato se je potrebno zavedati, da pes ni hrček ali
miška, ki živi maksimalno leto ali dve in se jo v tako kratkem času
težko naveličaš. Za katero brez večje pomoči lahko skrbijo tudi otroci.
Pes ni primerna žival za otroka, ker poleg hranjenja in čiščenja
potrebuje dosledno in vztrajno osebo, ki se posveča vzgoji in
socializaciji in ki ga je pripravljena vsakodnevno peljati na sprehod.
Pes je nov član družine, ki živi deset, petnajst let in več. Z vami je v
dobrem in slabem, med letom in na dopustu. Nekdo, ki potrebuje sprehod v
sončnem vremenu in ko lije dež ali pada sneg.
Zato je na samem
začetku potrebno dobro premisliti, ali je pes sploh prava odločitev za
vas. Ali imate dovolj časa, energije in finančnih sredstev, da si ga
lahko privoščite. Ker je nakup psa še najmanjši finančni zalogaj. Hrana,
oprema, šolanje in veterinar pa nanesejo mnogo več.
Torej, če ste
prepričani, da je pes res tisto, kar si želite za deset let in več,
potem sledi iskanje, kateri je primeren za vas. Tu imate samo dve
možnosti. Ali kupite psa z rodovnikom pri preverjenem in dobrem
vzreditelju ali pa posvojite psa v zavetišču oz. preko raznih društev za
pomoč psom.

Na žalost je še vedno najpogostejši način, da
se ljudje za psa odločijo na podlagi videza ali ker so pri prijateljih,
znancih, na televiziji ali kje drugje videli določenega psa, ki je bil
tako simpatičen in lepo vzgojen, da bi takšnega imeli tudi oni. Vendar
je treba spoznati pasmo glede na njihove lastnosti in ne samo na videz
ali lastnosti posameznika te pasme. Dobro je, da obiščete več priznanih
vzrediteljev tistih pasem, za katere mislite, da bi vam ustrezale.
Podatke o njih dobite na Kinološki zvezi Slovenije ali pa jih srečate na
pasjih razstavah. Na pasjih razstavah srečate tudi vzreditelje iz
tujine. Lahko obiščete tudi kakšno pasjo šolo ali pasjo prireditev, kjer
boste videl več različnih pasem in tudi mešančke ter boste tako dobili
boljši vtis, kaj vam je všeč in kaj ne.

Ko se boste
odločili za določeno pasmo, vam bodo dobri vzreditelji svetovali ali je
to sploh primerna pasma za vas in vaš stil življenja. Dobri vzreditelji
vam ne bodo želeli psa samo prodati ter se ga čimprej znebiti, temveč
vas bodo marsikaj vprašali ter želeli ostati z vami v stiku. Zna se
zgoditi, da vam psa ne bodo želeli prodati, če se jim bo zdelo, da niste
primeren lastnik. Ker dobri vzreditelji se trudijo za kvaliteto pasme,
iščejo optimalne paritvene kombinacije, na parjenje hodijo tudi v
tujino, s svojimi psi obiskujejo razstave, delajo izpite, psi, ki jih
vzrejajo, imajo rodovnik, vzrejno dovoljenje ter imajo opravljene vse
obvezne zdravstvene teste in tudi določene teste, ki jih Kinološka zveza
ne zahteva za vzrejno dovoljenje, jih pa opravijo, da resnično parijo
samo zdrave pse. Če se boste potrudili in poiskali zares dobrega
vzreditelja, boste kupili psa, ki bo zdrav, dobro socializiran, navajen
sobne čistoče, drugih živali in ljudi, ki ne bo prestrašen ali imel
drugih psihičnih motenj. Z mladičkom boste dobili tudi popotnico v novi
dom (dekica z vonjem po mami za lažje navajanje na nov dom, igračke,
hrano) ter doživljenjsko pomoč in nasvete s strani vzreditelja. In če ne
kupujete ravno vrhunskega psa za razstave in vzrejo, obstajajo za tiste
s »plitvejšimi žepi« tudi psi, ki jih imenujejo »pet kvaliteta«
(ljubljenček), kar ne pomeni, da bi bilo z njim karkoli narobe, ampak so
to psi, ki bodo odlični spremljevalci in prijatelji, na pasjih
razstavah pa morda ne bodo ravno šampijoni.

Če ste se
odločili, da boste psa posvojili, je dobro da vsaj približno veste
kakšnega psa želite (majhen/velik, energičen/manj energičen, zahtevna
nega/enostavna nega…) in se s temi željami napotite v zavetišče ali na
društvo za zaščito ali pomoč psom. Z veseljem vam bodo svetovali ter
pomagali, da najdete psa, ki bo primeren za vas. Tudi tu velja, da se v
psa ne smete »zaljubiti na prvi pogled«, temveč da se z njim podate na
sprehod, se temeljito posvetujete z oskrbniki, ter psa ne vzamete iz
usmiljenja temveč, ker se z njim dobro ujamete.

In da
zaključim s pravljico o »čistorvnem kužku brez papirjev«… Takšen kužek
je izumrl že dolgo nazaj in ne obstaja več drugje, kot v pravljici.
Kljub temu, da veliko pravljičnih obljub o takih kužkih najdete v raznih
oglasih na spletu ali drugje, se morate zavedati, da za ta denar ne
dobite nič drugega kot lažne obljube o pravljici, ki ne obstaja. Pasemski pes »brez papirjev« ima eno izmed sledečih možnosti:
Ali
ga prodaja preprodajalec in je prišel iz pasje farme, kjer psi živijo v
groznih razmerah. Tu ponavadi ne vidite niti bratcev in sestric, niti
mame. Nekateri vam psa celo dostavijo na dom ali v vašo bližino, samo da
se izognejo vprašanjem o leglu in starših. Takšnim se izognite v
velikem loku in ne kupite kužka iz usmiljenja, kajti s tem samo
podpirate mučenje in izkoriščanje psov ter naredite prostor novemu
mladičku, ki bo živel v istih pogojih.
Pogosti so tudi primeri, ko
reklamirajo potomce rodovniških staršev in opravičujejo, da rodovnikov
za mladičke niso dali narediti, ker so predragi. To ni res in takšni
psički nimajo rodovnikov, ker je s starši nekaj narobe in zato niso
dobili vzrejnega dovoljenja. Ali imajo zdravstvene probleme, ki jih
prenašajo na potomce ali pa so psihično nestabilni (npr: agresivni). Ti
psi nimajo rodovnika iz nekega tehtnega razloga. Če bi bilo z njimi vse
vredu, bi ga imeli.
Še ena možnost je parjenje psov, ki zgledajo
podobni določeni pasmi. Tu nikoli ne boste izvedeli, kakšne »pasme« je
vaš pes v resnici, ali sta oče in mati slučajno v sorodu (križanje v
sorodu ni dovoljeno), kakšne dedne bolezni je podedoval po starših…
Potem pa srečujemo na ulicah deset kilogramske »maltežane«, »shih tzuje«
z dolgim gobčkom, »čivave«, ki s čivavo nimajo praktično nič skupnega,
agresivne in popadljive »zlate prinašalce«, nevarne »rotvajlerje«… Vsi
ti mečejo na resnično pasmo slabo luč.

Zakaj se
toliko ljudi odloča za »čistokrvnega kužka brez papirjev«, kot ga
reklamira na stotine tako vabljivih oglasov na spletu?
Večina ljudi bi rada imela psa določene pasme.
Kajti tudi psi so postali statusni simbol prav tako kot avti, torbice,
čevlji … Vendar če kupimo ponaredek torbice, se bo ta strgala in jo bomo
vrgli v smeti. Kaj bomo storili s »čistokrvnim kužkom brez papirjev«,
ki bo zbolel zaradi neke genske bolezni, ki jo je dobil od staršev, ki
niso imeli opravljenih testov? Ki bo od staršev podedoval agresivnost?
Večina teh kužkov se znajde v zavetišču ali pa se jih preprosto znebijo.
Druge podarjajo preko spleta. Vsak dan je veliko novih oglasov, ko
podarjajo pse stare 2 leti, 5 let …
Drug razlog je vsekakor mamljiva cena.
Ko gledamo cene rodovniških psov, se nam te zdijo vrtoglavo visoke. Še
posebej pri »modnih« pasmah, te dosegajo visoke številke. Ko pogledamo
ceno »čistokrvnih brez papirjev«, se nam te zdijo dosti bolj dosegljive
in privlačne za naš žep. Vendar, če si psa resnično želimo in želja po
psu ni samo muha enodnevnica, smo pripravljeni najti več vzrediteljev,
povprašati za psa »pet kvalitete«, poizvedovati tudi za vzreditelji v
tujini, če je pasma v Sloveniji redka. Ker posledice, ki so pogoste pri
teh kužkih, ki nimajo opravljenih genskih testov, pregledanih kolkov,
pogačic (odvisno od pasme in prirojenih boleznih značilnih zanjo),
nosijo za sabo veliko večji finančni zalogaj, kot pa nakup rodovniškega
psa. Zelo pogosto se ljudem, ki se odločijo za takšen nakup psa zgodi,
da se skupaj z veterinarjem borijo za življenje male kepice ter ne vedo,
kako dolgo bo še z njimi, ali mu bo uspelo preživeti. Na spletu lahko
najdete ogromno zgodb ljudi, ki so kupili takšnega kužka in so zapravili
ogromno denarja za zdravljenje, pa je kuža kljub temu poginil. Imeti
zdravega in živahnega psa je neprecenljivo.
Pogosto je vzrok tudi to, da v trenutku, ko si ljudje zamislijo, da bi kupili kužka, vzreditelji nimajo legla ali pa so vsi kužki že rezervirani.
Tudi če trenutno ni legla, počakamo na psa in se na novega člana
resnično pripravimo v času, ko na njega čakamo. In ni slajšega
pričakovanja, kot pa čakanje, kaj bo pokazal ultrazvok, kupovanje
posteljice, igračk, posodic, vedno nove fotografije mladičkov, ki jih
pošilja vzreditelj, obisk pri vzreditelju in ogled malih kepic, ter nato
končno trenutek, ko malo kepo odpeljemo domov. Bolje počakati na kužka
nekaj mesecev ali leto, kot pa nepremišleno na vrat na nos kupiti kužka
pri preprodajalcu, ter se nato kesati še dolga leta.

Zakaj je pomembno, da psa ne kupujemo na takšen način?

• Pomembno
  je, da kupimo zdravega psa. In več možnosti je, da je pes zdrav, če so
  starši pregledani na najpogostejše bolezni, ki se prenašajo na potomce.
  Takšni psi dobijo vzrejno dovoljenje. Bolni psi vzrejnega dovoljenja ne
  dobijo.
  

• Pomembno je, da so starši psičkov prijaznega
  in stabilnega značaja, da ne samo vizualno, temveč tudi značajsko
  ustrezajo določeni pasmi. Ker če ne bi gledali na to, bi pasme psov že
  zdavnaj izumrle.
  

• Pomembno je, v kakšnem okolju rastejo
  psički, saj se bo to odražalo celo njihovo življenje. Potrebna je
  pravilna prehrana, gibanje, socializacija. Zato vam ne sme biti vseeno,
  kje kupite svojega prijatelja.
  

• Pomembno je, da vam zna
  vzreditelj svetovati in pomagati, kajti ravno on se z vzrejo te pasme
  ukvarja že mnogo let ter jo resnično pozna (tudi po tem spoznate dobrega
  vzreditelja, da vzreja eno, maksimalno dve pasmi). Nekdo, ki ima
  »dvoriščno vzrejo«, vam tu ne bo znal pomagati.
  

• Pomembno
  je, da se držimo Pravilnika o zaščiti hišnih živali, ki opredeljuje
  koliko legel ima lahko psica na leto, kdaj se lahko mladički oddajo itd.
  Tega se preprodajalci in večina »dvoriščnih rejcev« ne drži, ker
  dovolijo, da imajo psičke dve legli na leto ter mladičke oddajajo veliko
  prezgodaj, ker jim to finančno ustreza.
  

• In
  nenazadnje. V dobrih psarnah vzreditelj in novi lastnik psa podpišeta
  kupoprodajno pogodbo, s katero se oba zavežeta. Vzreditelj jamči za
  psičkovo zdravje, novi lastnik pa se zaveže, da bo s psom lepo ravnal,
  mu zagotovil ustrezne pogoje bivanja, da ga ne bo oddal brez vednosti
  vzreditelja… Ko kupite »čistokrvnega psa brez papirjev« pa
  dobite mačka v žaklju. Ko enkrat date evre iz denarnice, jih ne boste
  nikoli več videli.
  

In na žalost se velikokrat
zgodi, da tem evrom sledijo še drugi znova in znova. Pri veterinarju, ko
psiček zboli, ker zanj niso pravilno skrbeli v prvih tednih življenja,
ker ni bil cepljen, razglisten, ker je od staršev podedoval določene
bolezni; pri strokovnjakih, ki se ukvarjajo s pasjo vzgojo ali s
problematičnimi psi, ker je psiček prve tedne preživel v nemogočih
razmerah ali ker je določene lastnosti podedoval po starših…

Samo
na vas pa je, ali se boste odločili za pravljičnega »čistokrvnega kužka
brez papirjev«, ki ni prav nič pravljičen, ko se ga vzame pod
drobnogled. Ali pa se boste odločili za resničnega rodovniškega psa ali
čistokrvnega mešanca iz zavetišča in boste vi sami z njim živeli vašo
pasjo pravljico.

Tanja Prosenik
Klub študentov veterine za zaščito in pomoč živalim - ANIMALIA

Na
slikah so rodovniške nemške ovčarke Aska, Kala in Lara. Sliki sta last
gospe Brede Turk in jih objavljamo z njenim dovoljenjem.



VIR:
https://www.facebook.com/note.php?note_id=271199852926312