Britanska kratkodlaka mačka

IZGLED

Današnja britanka
je velika, kompaktna, močna mačka s širokim prsnim košem in kratkimi,
močnimi nogami. Masivna glava je okrogla, nasajena na kratek, krepak
vrat. Obraz je okrogle oblike, gobček in brada sta dobro razvita.
Srednje velika ušesa so široko nastavljena. Oči so velike in okrogle v
več barvah. Zlata in bakrena sta najpogostejši barvi, medtem ko najdemo
pri britankah tudi zelene in modre oči, odvisno od barve kožuha. Nos je
širok in ima v profilu nežen padec. Polne licnice z lepo zaobljenimi
dlačnimi blazinicami na gobčku dajo britanki večen nasmešek. Njena
splošna pojava mora delovati okroglasto. Britanke dozorijo zelo pozno,
vrhunec dosežejo približno pri petih letih.

Čeprav je modra še
zmeraj najbolj priljubljena barva, pa britanke najdemo še v beli, črni,
krem, čokoladni, lila in rdeči barvi. Lahko so pa tudi pisane, torej
črno želvovinaste, modro želvovinaste, čokoladno želvovinaste, lila
želvovinaste ter dvobarvne. Poznamo pa tudi osenčene, školjčne in
dimaste britanke in pa t.i. tabije, ki so lahko rdeči, modri, črni,
krem, srebrni, črno želvovinasti itd., odlikuje pa jih marmoriran,
tigrast ali pegast vzorec. Priljubljene so tudi pointed britanke, za
katere so značilne črne oznake, modre oznake, krem želvovinaste progaste
oznake itd.

Dlaka britanke je
specifična značilnost te pasme. Je kratka in gosta, na otip podobna
čvrstemu, toplemu žametu. Gostota dlake se spreminja skozi letne čase.
Najgostejša je pozimi.



ZNAČAJ

Britanske mačke so
zelo inteligentne, pozorne in privržene mačke. Odlikuje jih neskončna
potrpežljivost in miren, zaupljiv značaj. Te mačke so tihe, zmerno
aktivne, z nekoliko britanske zadržanosti, zlasti pri prvem srečanju.
Svojim ljudem so izredno vdane, nikoli zahtevne ali pretirano igrive.
Hitro se prilagodijo vsakemu okolju, naj bo to velika hiša ali majhno
stanovanje.

Britanke zelo rade
spremljajo in opazujejo svoje ljudi pri vsakodnevnih opravilih v hiši. S
svojim človeškim prijateljem se rade poigrajo, potrebujejo pa tudi čas
zase. Takrat mirujejo ali spijo. Ravno zaradi tega so dobra izbira za
ljudi, ki del dneva preživijo izven hiše. Do otrok in drugih živali so
izredno prijazne.

Mačke za v naročje
pa britanke vsekakor niso. Veliko raje posedajo v naši bližini, se
zvijejo pri naših nogah v klobčič ali občasno zlezejo v naše naročje.


NEGA

Vzdrževanje dlake pri britanski mački je zelo nezahtevno, saj se le-ta ne sprijema in ne vozla.

Zadostuje česanje
enkrat tedensko od 5-10 minut. Vzreditelji pa priporočamo vsakodnevno
česanje spomladi in jeseni, ko je čas menjave dlake. Tako bo mačka
izgledala urejeno, obenem pa bomo s tem preprečili kopičenje dlak po
stanovanju. Britanke ni potrebno kopati, razen v primeru, če mačko
razstavljamo.


ZDRAVJE

Britanka je zdrava,
dolgoživa macka. Kot zanimivost je treba omeniti to, da pri teh mačkah
najdemo dva tipa krvi: tip A in tip B. Pri vzreji je treba biti pozoren
na krvno skupino mačke in kombinirati samo osebke z enako krvno skupino.
V primeru, da ima samica krvno skupino B in samec krvno skupino A, se v
leglu pojavijo mladički z obema krvnima skupinama. Mladički s krvno
skupino A so ob rojstvu videti zdravi, vendar poginejo v roku 24 do 72
ur po kotitvi. S testiranjem krvne skupine, osveščanjem in načrtno
vzrejo, se tem problemom lahko izognemo.

Mladički britanske
mačke so ob rojstvu veliki in živahni. Običajno je v leglu 4-5
mladičkov. Muce so dobre in ljubeče mame. Mladički oči odprejo približno
teden dni po kotitvi in pri treh tednih pričnejo samostojno jesti.

NASTANEK PASME

Britanska
kratkodlaka mačka, v nadaljevanju britanka, se je pojavila že pred
mnogimi leti in velja za najstarejšo britansko pasmo. Pred približno
dvema tisočletjema so Rimljani pri osvajanju in kolonizaciji Britanskega
otočja s seboj pripeljali mačke, ki so prvenstveno služile iztrebljanju
nadležnih glodalcev. Sčasoma so Rimljane iz Britanskega otočja
pregnali, mačke pa so se prilagodile in ostale.

Britanke so
preživljale težke čase. Še posebej hudo je bilo tem mačkam sredi 13.
st., v času verskega preganjanja zaradi domneve, da so te mačke povezane
s hudičem. Kljub preganjanju in zatiranju je pasma preživela, saj so
bile te mačke nepogrešljive pri zatiranju glodalcev. Mačke so bile
vsepovsod – v zakotnih ulicah, vrtovih, hlevih, gospodinjstvih in
pivnicah, kjer so preživele zlasti po zaslugi svojih sposobnosti pri
lovljenju miši.

Pasma je doživela
boljše čase v 19. st., ko je Harrison Weir, velik ljubitelj mačk, v
Londonu leta 1871 organiziral prvo mačjo razstavo. Na njej je britanko
predstavil kot prvo rodovniško pasmo, ji dal ugled in zanjo sprožil
veliko zanimanje. Konec 19. st. čistokrvne mačke postanejo statusni
simbol, ljudje jih spoštujejo in cenijo. Britanka najprej zaslovi v t.i.
modri barvi, saj je na začetku to edina priznana barva. V petdesetih
letih 20. st. se pasma preimenuje iz »British Blue« (modra britanka) v
»British Shorthair« (kratkodlaka britanka), saj se pojavi v pisani
paleti barv.

S pojavom novih,
dolgodlakih pasem, popularnost britank hitro upada. Tudi obe svetovni
vojni naredita pasmi ogromno škode, saj se število živali in
priljubljenost pasme drastično zmanjša. Ob koncu 2. svetovne vojne
britanka velja za ogroženo pasmo. Reši jo zgolj križanje s preostalimi
pasmami kot so perzijka, ruska modra mačka, burmanka in kartuzijka.