problemi z mladim psom

hej hoj

poglejte... imam en velik problem... moji sestri semza rojstni dan kupila psa pasme kavkaški ovčar ( ni rodovniški)... ampak ona ima zdaj z njim kup problemov... ker sem ji kupila psa na "skrivaj" se ni mogla dodobra izobraziti o psih...

res mi je žal, da sem to storila. kuža je zdaj star 5 mesecev in kaže znake agresivnosti... zadnjič je baje na sprehodu kar skočil na enega sosedovega psa... in ga zgrabil za telo in ga vgriznil. sosed je bil seveda jezen in je grozil s policijo... prav tako med hrano želi vgrizniti... kaj torej storiti??? psa bo morala dati proč če ji ne uspe... PROSIM POMAGAJTE!

Joj... To pa je zares velik problem ja. Nevem zakaj ste ji kupili tako težavno pasmo, pa še brez rodovnika... Vesten vzreditelj vam pod takimi pogoji sa sploh nebi prodal! Ker pes ni darilo! Je živo bitje! Na njegov prihod bi morala biti pripravljena vsa družina!

Zdaj glede agresivnosti... Zares svetujem nekega pasjega strokovnjaka v vašem kraju ali pa Stariho Pipan, ki je blizu Ljubljane. Ona bi vam gotovo znala pomagati...

Drugače pa kaj naj vam rečem... Psu je treba pokazati kje mu je "plac".

1. Lastnica gre PRVA skozi vrata ( not in ven)
2. Preden dobi hrano, naj sede in čaka, šele ko mu dovolite lahko vzame hrano.
3. Pes nikoli ne hodi pred vami... Saj tako je on vodja, vodja hodi PRVI! Torej to je lastnica!
5. Psu ne dovolite, da skače po vas, to je znak dominantnosti!
6. Vsako stvar si mora zaslužiti, tudi priboljške!
7. Kar je 1x dovoljeno je VEDNO dovoljeno. Torej če želi na kavč in mu to ne pusti, to velja za VEDNO.

In še bi lahko naštevala. Naj pošlihtata medsebojni odnos. Predvsem svetujem pasjo šolo ali strokovnjaka. Ker tako mlad pes hm...

ah... saj vem, da sem jaz kriva... jaz sem storila napako z izborom pasme in vse... poleg tega lastnica ne ve kaj dost o psih... upam, da ji uspe..

ji bom pa posredovala info, res hvala!!!

Zelo veliko napako si storila in je bila to verjetno dobra šola za vnaprej! Takoj si poiščite strokovno pomoč (Alfakan mogoče?) da ne pride do kakega resnejšega napada. Se strinjam z Adminko!

Jaz imam izkušnje z zelo agresivno psico, ko je bila majhna jo je en pes ugriznil in zdaj ne trpi drugih psov, čeprav se stanje izboljšuje.

Tole, da mu morate pokazat da ste glavni...Če vas pes upošteva kot je treba imate sicer z njim v redu odnos,...Potem tega ni treba delat, lahko se bo celo začel upirati in bo še slabše. Kolikor sem razbrala iz sporčila pa ni problem v odnosu psa do vas ampak v odnosu pes-drugi psi.Vem na primer za nekaj psov, ki so v redu z drugimi psi, lastnika pa ne poslušajo totalno nič. Pes bo pa dojel, da ste vodnik(če do zdaj ni), če ga boste učili poslušnosti, se veliko ukrvarjali z njim,...Preverjeno, pri mojih 2 je delovalo(okej ena ni čisto moja). Obe 2 imata dobro poslušnost, nista težavni, čeprav je ena prej bila(sem že napisala prej) agresivna. Če se bojite da bo pes kaj naredil narobe to preprečite namesto da ga potem kregate in kaznujete. Na začetku bi bilo naprimer pametno druge pse obhajati po veliiiikem loku, ko se bo tega navadil in pri večji razdalji ne bo kazal agresivnosti lahko greste bližje(na naslednjem sprehodu naprimer). Zelo počasi se lahko približate, ampak samo, če je pes sproščen in ne kaže znakov agresije. Pa na začetku bi bilo dobro srečevati pse, ki jih še ne pozna, ker je možno, da se mu je kakšen pes zameril in ga še posebej ne mara. Ko bo enkrat v redu zelo blizu psov naj bo v njihovi bližini najprej čisto malo(ko greste na sprehodu mimo) in na povodcu. Počasi čas podaljšujte, čez nekaj mesecev bo mogoče že možno iti z njim in srugim psom skupaj na sprehod. Pa vsakega novega psa mu je treba predstaviti počasi. Če je do enega ok, ni nujno da bo do drugih tudi. Lajka in Lia se naprimer super ujameta, čeprav Lajka ne mara drugih psov(na sprehodu jo moram za vsak primer držati za ovratnico če gre drug pes mimo).

Uhhh, o tem "placu" psa bi se pa dalo razgljabljati ja. Jaz se pri tem bolj strinjam z LittleLi...

Drugače pa čim prej v pasjo šolo k strokovnjakom! Ker je pes še mlad se da marsikaj še popraviti, zato nikar ne odlašajte, čim prej, tem boljše...

Millky, ti pa upam, da se zavedaš svoje grozne napake, saj posledice se že kažejo...

Glede placa Nevem pomoje se te pasme z močnim karakterjem, ki so bolj "ostre" se bi jim pomoje mora pokazati kje je plac. Ker če ne oni prevzamejo to vlogo.

Drugače pa upam, da bo lastnici psa uspelo.

Pes hoče prevzeti to vlogo, če misli, da nisi dober vodnik in hoče zadevo vzeti v svoje tace. Lajka je ful dominantna in zna biti trmasta, ampak mene uboga v vsakem primeru(enkrat je na sprehodu stekla proti psu in renčala, jaz sem jo pa poklicala in se je takoj obrnila čeprav sem prepričana, da bi tistega psa najraje ugriznila). Enkrat je tudi stekla za srno in je prišla na prvi klic. Pa je nisem nikoli šolala s prisilo in kaznovanjem. Agresivna bo verjetno vedno, čeprav se počasi izboljšuje ampak zaredi slabe izkušnje tega verjetno ne bom mogla 100% popraviti.

Poleg tega ima večina psov šolanih tako, da se lastnik vedno gre šefa in psu kaže kdo je glavni slab odpoklic, ker nočejo priteči k nekemu zoprnemu šefu...

In vem za nekoga, ki ima rodezijskega grebenarja(baje znajo bit težki za vzgojo) in z njim dela na kliker pa je pes ful poslušen in zna veliko trikcev(gledala sem njegove filmčke na youtube).

Pri psu,ki ima težave v odnosu do drugih psov ne pomaga, pa če še tako spoštuje vodnika(Lajka je tak primer-poslušnost na višku, ko zagleda drugega psa so pa težave). Treba ga je počasi predstaviti drugim psom in mu preprečiti napadalno vedenje(takoj ko samo zarenči ga nemudoma odpelješ stran).

Aha, sem se tudi nekaj pametnega naučila Hvala! Drugače pa nisem mislila šolanja z agresijo in s prisilo, temveč samo tole:
------------
1. Lastnica gre PRVA skozi vrata ( not in ven)
2. Preden dobi hrano, naj sede in čaka, šele ko mu dovolite lahko vzame hrano.
3. Pes nikoli ne hodi pred vami... Saj tako je on vodja, vodja hodi PRVI! Torej to je lastnica!
5. Psu ne dovolite, da skače po vas, to je znak dominantnosti!
6. Vsako stvar si mora zaslužiti, tudi priboljške!
7. Kar je 1x dovoljeno je VEDNO dovoljeno. Torej če želi na kavč in mu to ne pusti, to velja za VEDNO.



Drugače pa hvala za tale odgovor, ker sem se vedno spraševala nekaj v zvezi s tem.

Ni za kaj

Glede telih stvari pa...Jaz pristajam na vzgojo, pri kateri psu ne poveš, česa ne sme, ampak ga naučiš, kaj naj počne namesto neželenega vedenja.

Naprimer, če nočeš, da te pes grize po rokah(mladički to ful delajo), ga nagrajuješ, ko ima zaprt gobček v bližini tvoje roke. Neželena vedenja pa ignoriraš(če niso sama po sebi nagrada, ampak hoče pes z njimi nekaj doseči-naprimer, če skače po tebi,ker hoče pozornost), ali preprečiš(če so samonagrajujoča-naprimer kraja hrane z mize: v tem primeru pač daš hrano nekam, kjer jo pes ne doseže).

Skakanje je samo iskanje pozornosti, ne dominanca. Lajka ne skače po meni, pa je dominantna, Lia je pa bolj podredljiva, pa zelo skače po meni ko pridem domov, ker se me razveseli. Pa nimam zato nobenih problemov z njo(če odštejem pašo avtov,to je pač nagon in jo odvajam).

Lastnik gre prvi skozi vrata,...to ni nujno, bolje je, da psa naučiš, da gre skozi vrata ko mu dovoliš.Tako preprečiš šibanje ven takoj ko odpreš vrata, pa še pes te uboga

Preden dobi hrano naj čaka...s tem se strinjam, je dober trening poslušnosti in samokontrole.

Vsako stvar si mora zaslužiti...To je bistvo odnosa s psom,pripelje tudi do veselja do dela

Kar je 1x dovoljeno...tukaj se ne gre za kaj je dovoljeno in kaj ne. Psa moraš naučiti, da se mu ne splača skakat na kavč, ker je njegova deka bolj udobna, pa še nagrajen je za ležanje na njej. Fino pa je, da psa naučiš, da se umakne s kavča, ko mu rečeš.

Pes ne hodi pred vami...Tukaj tudi ni fora v dominanci, bolj v tem, da je spredaj nekaj zanimivega. Dokler te pes na povodcu ne vleče za sabo in ima ok odpoklic, ni problema. Drugače pa pač naučiš hojo na popuščenem povodcu in odpoklic.

LittleLi, podpis

Ma meni je ta pretirana pozitivna motivacija kar nekaj... Npr. da psa ignoriraš ko naredi kaj narobe... Kaj ti naj gre kavč jest ali kaj, pa ga boš ignoriral? Nevem pes mora vedeti kje mu je meja, mora imeti vodjo... Tudi psi v preteklosti so živeli skupaj z vodjo... Psi so podrejeni ali nadrejeni lastniku. Kaj je zdaj boljše? Psi poznajo samo podrejenost in nadrejenost. ( Preverjeno pri Cesarju Milanu knjiga šepetalec psov, je izredno dobro razloženo).

Nevem dans je tolko teh metod... Jaz sem mnenja, da pri psu uporabljaš samo tisto kar mu ustreza.

Poznam psa od znanca, ki ima kar težjo pasmo, nagnjeno k agresivnosti, pa ne gre drugače kot pa, da ga scota in vrže na hrBet in si ga podredi. Ga nikoli ne tebe in nič, ampak pes je že od malega popadel takoj popadel drugega psa.. Nato pa je moral lastnik probati bolj "ostro" metodo in je psa začel polagati na hrbet. In situacija se je takoj izboljšala. Mislim kako češ ti takega psa IGNORIARAT? Ali ga z priboljški, pohvalami itd. če pes niti priboljškov in igrač ne mara? Ne moreš nič druga uporabit... Ker ne je mesnih priboljškov, na brikete ne dela, igrače ga ne zanimajo... Kaj potem? Je pač uporabil "silo". In ga pes FUL spoštuje.

Samo njega uboga, ves čas je pri njem, spi pri njem, ga čuva, ne sme se lastnika noben dotakniti, ker pes takoj vstran odrine.

Pes mu je zelo predan, zvest, vglavnem ful dobr tim sta....

Meni je ta pozitina motivacija res kar nekaj... In kliker? To je bedarija... Poznam večino psov, ki sploh ne uporabljajo klikera in ubogajo v nulo... PES TE MORA UBOGATI BREZ TEGA, BREZ PRIBOLJŠKOV. Seveda lahko kdaj naradiš. To absolutno. Ampak se mi zdi brezveze nekaj poneumljati psa.

n ja... Vodja psu morate biti 24 ur na dan, 7 dni v tednu, saj psi hrepenijo po vodji... Poglej volkove... Delajo v tropu, so nadrejeni, podrejeni... Vse kar pes naredi prostovoljno ( gre prvi skoz vrata, fehta za hrano, vas izsiljuje) vse to dokazuje, da je on vodja! Pes si bo sam izboril plac v družini...

yourheroine se strinjam!

Ne vem, jaz imam takšnega psa doma... Ne mara ne priboljškov, briketov ( za nagrado jih še povoha ne), igrače ga ne zanimajo, palice še manj, skakanje tudi ne.

Torej... Imam šarplaninca ja. Je bil zelo agresiven ko smo ga pri letu dni dobili. Napadrl je vsakega psa... Potem sem začel gledati cesarja milana. Psa sem par krat krepko vrgel na bok, si ga podredil. Se sliši kruto, ampak če bi psa resnično bolelo, tega več ne bi niti poskušal. Stanje se je zelo izboljšalo. Včasih še zarenči ampak poskusim z " ššššttt" in pes takoj vtihne

Ma kaki kliker, priboljški ni šans, da bi delovalo.

Se strinjam.

Jaz sem tudi prej imela psa, ki je bil kar dominanten, včasih tudi napadel kakega psa. Mislim sej ti ne moreš vsako sekundo psu dajati priboljške če kaj naredi prav. A so to psi počeli v preteklosti? Da je npr. nek član tropa naredil nekaj korektno, pa so ga futrali z hrano? Nebi rekla... Jaz se čist strinjam z Adminom, pes mora vedeti khe mu je plac.

Jaz se strinjam ampak ne popolnoma! Pes običajno skače na ljudi ker hoče pozornost. In če ga ignoriraš je ne dobi, kar koli drugega narediš pa jo in to mu je nagrada! Jaz tudi če pes npr. nekaj žveči rečem ne in ga kaznujem. Ampak da bi ga pa jaz metala na hrbet nikakor! Nikoli se mi še fizično ni podredil, ampak začuda super sodelujeva in vse, tisti ki jih poznam in to delajo pa psi vse delajo iz strahu. Pa seveda psi potrebujejo vodjo - ampak zame ni dober vodja tisti ki se ga pes boji ker ga bo vrgel na hrbet in udaril ampak tisti, ki si to mesto ustvari s pravičnostjo, sodelovanjem. In kaj so nagrada samo igrače in priboljški? Za Dixa je največja nagrada da tečeva, skačeva... Za Dinota je hrana. In kaj Dix ni nagrajen če mu namesto da vržem igračo tečeva? In jaz uporabljam to metodo: pes mora za karkoli kar mu je všeč nekaj narediti. Dino npr.rad hodi po visoki travi. In vedno prej kot gremo čeznjo se ustavim in počakam da me pes pogleda ali se usede. Tud za Dixa vedo počakam da kaj naredi prej kot tečeva ali ga pobožam. In tako za vse kar ima pes rad. Npr. že prej kot le primem povodec se usede, potem še en trik da ga pripnem, me pogleda da gremo ven... In s tem si ustvariš neko spoštovanje, ne pa s tem da se te pes boji.
Lp.

YourHeroine je napisal/a:

Ma meni je ta pretirana pozitivna motivacija kar nekaj... Npr. da psa ignoriraš ko naredi kaj narobe... Kaj ti naj gre kavč jest ali kaj, pa ga boš ignoriral? Nevem pes mora vedeti kje mu je meja, mora imeti vodjo... Tudi psi v preteklosti so živeli skupaj z vodjo... Psi so podrejeni ali nadrejeni lastniku. Kaj je zdaj boljše? Psi poznajo samo podrejenost in nadrejenost. ( Preverjeno pri Cesarju Milanu knjiga šepetalec psov, je izredno dobro razloženo).

Nevem dans je tolko teh metod... Jaz sem mnenja, da pri psu uporabljaš samo tisto kar mu ustreza.

Poznam psa od znanca, ki ima kar težjo pasmo, nagnjeno k agresivnosti, pa ne gre drugače kot pa, da ga scota in vrže na hrBet in si ga podredi. Ga nikoli ne tebe in nič, ampak pes je že od malega popadel takoj popadel drugega psa.. Nato pa je moral lastnik probati bolj "ostro" metodo in je psa začel polagati na hrbet. In situacija se je takoj izboljšala. Mislim kako češ ti takega psa IGNORIARAT? Ali ga z priboljški, pohvalami itd. če pes niti priboljškov in igrač ne mara? Ne moreš nič druga uporabit... Ker ne je mesnih priboljškov, na brikete ne dela, igrače ga ne zanimajo... Kaj potem? Je pač uporabil "silo". In ga pes FUL spoštuje.

Samo njega uboga, ves čas je pri njem, spi pri njem, ga čuva, ne sme se lastnika noben dotakniti, ker pes takoj vstran odrine.

Pes mu je zelo predan, zvest, vglavnem ful dobr tim sta....

Meni je ta pozitina motivacija res kar nekaj... In kliker? To je bedarija... Poznam večino psov, ki sploh ne uporabljajo klikera in ubogajo v nulo... PES TE MORA UBOGATI BREZ TEGA, BREZ PRIBOLJŠKOV. Seveda lahko kdaj naradiš. To absolutno. Ampak se mi zdi brezveze nekaj poneumljati psa.

Saj sem TOČNO napisala, kakšna vedenja se ignorira. Pri grizenju kavča ga pač naučiš nadomestnega vedenja(da ga kavč ne zanima). Seveda rabi pes vodjo, ampak če bi izbiral med nekom, ki ga razume,je do njega fer in zna delat z njim in nekom, ki ga kaznuje, se dere ne in ga meče na hrbet...pomoje tukaj ni debate, koga bi izbral. Mogoče bi bilo fino, da si prebereš članek od Silvije,Alfa in Omega. Moji psici mi nista podrejeni, mi smo ekipa. Pa vseeno vse štima, kot bi moralo.
Mojima dvema kliker povsem ustreza, je pa res, da tapravih klikerašev ni veliko. Če se ima za klikeraša nekdo, ki samo klika in daje psu hrano, ko kaj naredi prav, potem ni čudno, da je veliko ljudi ful skeptičnih glede klikerja. Kliker ni način šolanja, pri katerem samo poklikaš vedenja, ki so ti všeč, za tem je ogromno različnih tehnik,možnosti,...Agresivnosti se NE ignorira ampak se jo prepreči s tem, da psa odpelje stran, da se umiri. Priboljški so za takrat ko pes prav dela, zelo vznemirjen pes jih pa sploh ne bo hotel. Tukaj je treba s psom delat do te mere, da mu je dražljaj povsem nezanimiv. Lajka je agresivna psica, pa jo lahko pokličem, če bi se zagnala v psa, in ga bo TAKOJ pustila in prišla k meni. Pa pri šolanju s silo to ni nobeno spoštovanje, ampak samo strah. Pse uboga vodnika,ker se ga boji. Kaj pa če bi on tega psa odvezal. Pes bi ugotovil, da če steče stran kazni ni,ker ga vodnik ne doseže. Pes šolan na kliker je pa rad v bližini vodnika in ga zares spoštuje. Pri pravem šolanju s klikerjem te pes uboga brez priboljškov. Fora je v tem, da pravi klikeraši psu niti pokažejo ne priboljškov, dokler pes ne izpolni ukaza. Jaz delam na kliker in me ubogata v nulo. In kliker NI poneumljanje psov, prej nasprotno. Pri shapingu mora pes čisto sam razmišljati, nič mu ne pomagaš. Pa malo si preberi članke na Kliker.si, preden to rečeš.

Pri tako velikem psu moraš pokazati kdo je glavni. . Se lahko igraš ti z nekim lepim odnosom da ti nisi glavni pri kakem borderju in pri malih psih, ne moreš se pa ti igrati z kavkaškim ovčarjem. Valda da ga ne smeš tepsti ali pa kaj, ampak z koraki, kot jih je opisala Admin. In včasih, če te grize ali kaj podobnega hudega tudi kak trši prijem, npr. skup držanje gobca in da ga potisneš ob tla. Ignoranca je tudi super. Se imata lahko tudi z psom, če je on pod tabo lep odnos in te bo pes lih tako imel rad

Glede agresvinosti do drugih psov ne znam pomagati. Ampak tudi mene zanima, ker moja ful rine k malim psom (velikih se zaradi napada boji). Jaz jo samo zadržim, jo čisto zraven mene držim in jo probam pripraviti do tega da sede.

Airedale10 je napisal/a:

Jaz se strinjam ampak ne popolnoma! Pes običajno skače na ljudi ker hoče pozornost. In če ga ignoriraš je ne dobi, kar koli drugega narediš pa jo in to mu je nagrada! Jaz tudi če pes npr. nekaj žveči rečem ne in ga kaznujem. Ampak da bi ga pa jaz metala na hrbet nikakor! Nikoli se mi še fizično ni podredil, ampak začuda super sodelujeva in vse, tisti ki jih poznam in to delajo pa psi vse delajo iz strahu. Pa seveda psi potrebujejo vodjo - ampak zame ni dober vodja tisti ki se ga pes boji ker ga bo vrgel na hrbet in udaril ampak tisti, ki si to mesto ustvari s pravičnostjo, sodelovanjem. In kaj so nagrada samo igrače in priboljški? Za Dixa je največja nagrada da tečeva, skačeva... Za Dinota je hrana. In kaj Dix ni nagrajen če mu namesto da vržem igračo tečeva? In jaz uporabljam to metodo: pes mora za karkoli kar mu je všeč nekaj narediti. Dino npr.rad hodi po visoki travi. In vedno prej kot gremo čeznjo se ustavim in počakam da me pes pogleda ali se usede. Tud za Dixa vedo počakam da kaj naredi prej kot tečeva ali ga pobožam. In tako za vse kar ima pes rad. Npr. že prej kot le primem povodec se usede, potem še en trik da ga pripnem, me pogleda da gremo ven... In s tem si ustvariš neko spoštovanje, ne pa s tem da se te pes boji.
Lp.

Podpis
Samo če pes kaj žveči, ga je bolje preusmeriti, npr. ga pokličeš da nega in pride k tebi, ali pa ga pošlješ v boks. Če ga kaznuješ, ugotovi, da če te ni zraven brez težav zgrize kavč, ker ne bo nobene kazni. Za nazaj pa itak ne dojame, zakaj si ga kaznoval.
Tole s spoštovanjem pa en ogromen podpis. Liina najljubša nagrada je to, da lahko pase golobe. Jaz delam z njo, za nagrade se pa lahko zapodi za golobi.

rina je napisal/a:

Pri tako velikem psu moraš pokazati kdo je glavni. . Se lahko igraš ti z nekim lepim odnosom da ti nisi glavni pri kakem borderju in pri malih psih, ne moreš se pa ti igrati z kavkaškim ovčarjem. Valda da ga ne smeš tepsti ali pa kaj, ampak z koraki, kot jih je opisala Admin. In včasih, če te grize ali kaj podobnega hudega tudi kak trši prijem, npr. skup držanje gobca in da ga potisneš ob tla. Ignoranca je tudi super. Se imata lahko tudi z psom, če je on pod tabo lep odnos in te bo pes lih tako imel rad

Glede agresvinosti do drugih psov ne znam pomagati. Ampak tudi mene zanima, ker moja ful rine k malim psom (velikih se zaradi napada boji). Jaz jo samo zadržim, jo čisto zraven mene držim in jo probam pripraviti do tega da sede.

Verjemi, če z borderjem ne znaš, so lahko velike težave...Meni se zdijo pri vzgoji psa prepovedi in kazni, če pes narobe naredi čisto zgrešene. Če ne ve, kaj je prav, tega pač ne moreš pričakovati od njega. Psa učimo vedenj, ne odvajamo jih. Kaj pa sploh je odsotnost vedenja?Pes lahko ve, kaj naj dela, ne more pa delati nič. Kaj je sploh početi nič? Če na primer nočeš, da pes sili v drugega psa, ga naučiš nadomestnega vedenja- sedenja ob tvoji nogi. Vsakič ko vidiš, da gre pes, se malo umakneš, psa daš na sedi in ga zamotiš(daješ mu priboljške),če to delaš pogosto, bo pes prihajanje drugega psa nasproti razumel kot namig, naj se usede ob tvoji nogi.

Naj mi nekdo razloži, kaj pravzaprav pomeni, da je pes pod tabo. Da bom videla, zakaj vam je to tako pomembno.

Velikost psa pa ne igra nobene vloge. Sem srečala že veliko nevzgojenih majhnih psov, en yorki se je celo zagnal v Lio. Toliko o tem, da se z majhnimi psi lahko igraš. Velikost ne igra kakšne velike vloge. Ena punca, ki živi blizu mene ima dogo in je psica bolj izšolana od vseh majhnih psov, ki jih srečam na sprehodu. Pes ne bo uveljavljal svoje volje, če si dobra vodja. Saj nima razloga, da bi hotel prevzeti nadzor, če te spoštuje, ker delaš z njim po pozitivni motivaciji, ne boji se te,...

Lia je kot mladič grizla roke in sam jo odvadila tako, da sem držala roko blizu njenega gobčka in jo nagradila, ko ni grizla. In je ugotovila, da se to bolj splača in zdaj sploh ne grize več. Če bi jo prijela za gobček, bi me še bolj ugriznila, ker bi se branila.

hm.. kaj pa če pes ve kaj more narediti pa tega ne naredi? npr. mu rečeš "sedi" ali " čakaj" in tega ne naredi, pa točno ve kaj mora storiti, ampak to samo zato počne, da te preizkuša. Kajti potem ko psa vržeš na hrbet začne res ful ubogati. Pa ni videti nič prestrašenega na njem. Normalno začne ubogati in ispolni vse ukaze.

Npr. če na povodcu res noče poleg hoditi in ve kaj pomeni "poleg" in ga pač vržeš na hrbet a ne? In potem uboga. In hodi poleg popolno. Samo pokazati ji/mu moraš.

Nevem v vzgoji lastnika tistega psa ni videti nič strahu, pes ga normalno gleda v oči, lastnik ga ne pretepa in nič. A je to res tako zgrešeno? Ampak kaj potem storiti ko pes ne uboga ne na priboljške, ne na palice, ne na brikete, ne na meso, na NIČ? Psa tudi visoka trava ne veseli, frizbi, NIČ. Ampak vse kar ga veseli je to, da se lastnik ukvarja z njim, ko mu postane dolgčas začne lajati. Nevem no...

yourHeroin, kaj poznaš mogoče Silvio Trkman?

Ne... Ne poznam

No, se mi je zdelo, preberi si tole, me prav zanima, če bo tvoje mnenje še tako tdno (shranjeno imam na Wordu, povezavo sem izgubila će davno nazaj , je pa vse napisala ona):

Alfa in omega



piše: Silvia TRKMAN (julij 2006)

V krdelo s podrejenimi in nadrejenimi osebki, z alfa psi, ki ustrahujejo svoje podrejene, jih obračajo na hrbet in stresajo za vrat, sem močno dvomila že od svojega prvega psa naprej.

Moj prvi pes je čisto pravi samojed, ne tak, kot jih lahko vidimo kasati po rdečih preprogah na razstavah, ampak strasten lovec z močno voljo, neodvisen, povsem prepričan v svoj prav in nadvse odločen pri uveljavljanju tega, kar hoče. Ko sem se z njim vpisala v pasjo šolo, pred davnimi petnajstimi leti, v časih torej, ko so bile pasje šole videti povsem drugače kot zdaj, v časih, ko se je okrog vadišča vila stezica, po kateri smo uro in pol hodili in zategovali pse ob odmikanju od položaja zraven leve noge, so mi takoj razložili, da si ga moram čimprej in čimbolj energično podrediti. Dali so mi tudi kup nasvetov, kako naj ga obračam na hrbet in z vso težo klečim na njem, dokler se ne umiri. No, na Aiknu lahko klečite, kolikor časa hočete, pa se niti pri svojih petnajstih letih in pol ne bo umiril. Je pač borec, odločen borec za svoje pravice, njegov ponos pač ni naprodaj.

Zato mi je bilo takoj jasno, da tako ne bo šlo. Marsikaterega psa lahko prisiliš v ubogljivost, njega pač ne. Zato se s fizičnim dominiranjem od tedaj naprej ne ukvarjam več. Od takrat naprej se ukvarjam le še s šolanjem. Kdo je kje glavni, me niti malo ne zanima, dokler stvari tečejo, kot si želim. Od tedaj naprej se o tem niti ne pogovarjamo več: moji psi lahko delajo, karkoli že si želijo – če si najdejo meni neljubo zaposlitev, jim ponudim kako drugo in nad mojimi idejami so vedno nadvse navdušeni. Krdelnih pravil se nikoli nisem držala, moji psi uživajo vse bonitete, o katerih lahko preberete v knjigah, da izražajo vodilni položaj: spijo, kjerkoli si želijo, dovoljen jim je dostop v vse sobe in na vse pohištvo, vedno gredo skozi vrata pred mano, vedno jedo pred mano itd.

Tudi med njimi do nedavnega nisem opazila nobenega resnega pogovora o rangiranju. V bistvu sem bila do nedavnega prepričana, da med njimi hierarhija sploh ne obstaja, saj nisem opazila nobenega od znakov podrejanja, o katerih lahko berete v knjigah: noben od psov si ne drzne vzeti hrane drugemu psu, noben ni nikoli nikogar podil iz ležišča, čez vrata je šel prvi tisti, ki je bil prej tam itd., med igro so se vsi metali na hrbet, vsi se ližejo po gobcih in vsi dajejo tace na hrbte drugih brez kakšnega posebnega ključa.

Potem pa nekega lepega dne zaslišim renčanje. In zagledam malo La, kako stoji na prstkih, našopirjena kot pav, z repom visoko v zraku, že skorajda med uhljema, kako divje renči v indiferentno Lo, ki jo je gladko zignorirala in se še naprej posvečala svoji kosti. O, mala La hoče postati šef, ampak kaj, ko Lo sploh ne ve, kaj je rangiranje, sem si takrat rekla. In se gladko zmotila.

Lo o rangiranju ve veliko več kot pisci knjig. Ve, da glasna našopirjena ščeneta zgolj niso prepričana v svoj rang in da se s takimi tečnobami ne splača ukvarjati. La se je tako šopirila še nekaj tednov, Lo pa jo je še vedno gladko ignorirala. Dokler zadeva ni šla čez vse meje. Takrat je Lo, ki se sicer še nikoli v življenju ni tepla, povsem profesionalno podrla La po tleh, odločno in brez vsakega odvečnega renčanja. Šele zdaj je zadevo vzela zares in La odpravila vse bonitete. Na sprehodih je ni več pustila pred sabo, La je morala ves čas hoditi za njo in se ji ves čas umikati, še zlasti tedaj, kadar je šlo za mojo pozornost itd. Vse to se je dogajalo brez vsakega renčanja, edini meni vidni znak sta bila drugače postavljena uhlja. Za La je bil ta znak povsem dovolj, da se je pridno umikala Lo in po nekaj tednih se je Lo spet odločila, da je bojne vihre konec in La spet drugega za drugim dopuščala vedno več privilegijev. La še vedno kdaj pa kdaj, ponavadi pred gonitvijo, preizkuša svoj rang in vedno znova ji Lo mirno in odločno pove, kje je njeno mesto. Brez renčanja, brez šopirjenja, zgolj s svojimi uhlji in z odvzemom bonitet.

Kaj nam to pove o našem odnosu do psa?

Vodilni krdelnik praviloma ne čuti nobene potrebe po razkazovanju svojega položaja – če je v svoj položaj res prepričan, seveda. Glasni in prepirajoči, so srednje rangirani člani, ki si želijo povzpeti više ali ki niso prepričani v svoj rang. Če se torej po nasvetu klasičnih knjig o psih poskušamo dokazati kot alfa s tem, da psa redno obračamo na hrbet, se strogo držimo vseh krdelnih pravil in psu nenehno dopovedujemo, da smo glavni, se vedemo kot srednje rangirani člani krdela, neprepričani v svoj rang, ki poskušajo priti na višji položaj. Nič hudega sluteči odraščajoči kuža, povsem zadovoljen s svojim rangom podrejenega, postaja vse bolj zvedav, zakaj se njegovi krdelniki vedejo tako neodločno. In začne testirati. S tem so pravkar ustvarili problem, ki ga sicer najverjetneje nikoli ne bi srečali.

Seveda krdelna pravila imajo svoje mesto v kinologijo in tudi sama svetujem strogo sledenje tem pravilom, če za nasvet prosi oseba, ki že ima težave s psom, ki renči na dvonožne krdelnike, ko ga poskušajo odstraniti s kavča ali kam odpeljati za ovratnico, ki je pripravljen z zobmi čuvati svoje igrače ali kosti itd. Če pride do tega, je namreč treba nedvomno odpraviti vse privilegije in se strogo držati krdelnih pravil. Vendar pa imamo več možnosti, da bo to nekoč potrebno, če mladičku že od začetka vsiljujemo svoj rang, kot če se s tem ne obremenjujemo, se s kužkom čimveč ukvarjamo in mu pustimo, da sam ugotovi, kako dober vodja smo, koliko dobrih idej za igro imamo, pa tudi to, da smo vir vseh najlepših stvari v življenju: naklonjenosti, crkljanja, igranja in hranjenja. Potreba po prevzemu vodilnega položaja se pojavi pri zelo majhnem odstotku psov (sama, denimo, ne poznam niti enega), če jim od najzgodnejšega otroštva dalje vzbujamo zaupanje in dajemo oporo, namesto, da se bojujemo z navidezno pošastjo, z volčjo zverino v ovčji koži, ki nas poskuša na vsak način nadvladati.

Po mojih izkušnjah psi namreč niso zverine v volčji koži. So krdelne živali, ustvarjene za delo s svojim krdelom (to je s svojimi ljudmi), ki se odlično počutijo kot del krdela in nimajo nobene potrebe po prevzetju položaja – ČE jih njihovi krdelniki seveda dovolj zaposlijo. Celo po naravi dominantni psi, ki radi pokažejo svojo moč in ponos pred drugimi psi, v odnosu do svojega vodnika praviloma niso problematični – ČE se jim njihov vodnik za ta položaj seveda zdi usposobljen, če ne uporablja za psa poniževalnih ali bolečih metod dela.

Psi namreč radi delajo in popolnoma vseeno jim je, kateri so po rangu, dokler le jih polno zaposlite – vaš rang bodo preizprašali šele, če vam jih ne bo uspelo zaposliti ali če se ne bodo strinjali z vašimi metodami. Res, ni tako zelo pomembno, kdo gre prvi skozi vrata, kdo prvi je in kje kdo spi – veliko bolj pomembno je, da s psi delate druge, pomembnejše stvari v življenju: se z njimi igrate, jih učite in šolate. Na svojih agility seminarjih po vsem svetu sem spoznala že nešteto najrazličnejših agility psov, zaradi svojega "off-breeds" statusa ( se pravi, dela z najrazličnejšimi pasmami, ne zgolj borderji in šeltiji) namreč na svojih seminarjih videvam najrazličnejše in ne zgolj "agility pasme", med drugim veliko rotvajlcev, dobermanov, malinoisev in drugih pasem, znanih po svoji težnji po dominanci – pa vendar še nikoli nisem srečala agility psa, ki bi imel kakršnekoli dvome o svojem rangu, in to kljub temu, da smo prav agilitaši obsedeni z zloglasnimi borilnimi igrami in spodbujanju samozavesti psa. Zakaj torej tu ne pride do težav? Zato, ker gre za polno zaposlene pse, s katerimi se njihovi vodniki vsak dan ukvarjajo, namesto, da bi se obremenjevali s svojim rangom. Pravi vodje se s svojim položajem ne obremenjujejo. Oni preprosto so vodje. Organizirajo akcijo, vanjo vpletejo svoje krdelnike in se jih ne bojijo izdatno pohvaliti za njihove zasluge. Oni so šefi B iz članka Preprosto najboljša.

Sama sem imela probleme z dominanco samo do tedaj, ko so me različni strokovnjaki še uspeli prepričati, da je nujno potrebno, da si samojeda fizično podredim. To mi nikoli ni uspelo, problemi pa so se nehali takoj, ko sem se nehala obremenjevati s tem. Moji psi so v zadnjih petnajstih letih zmagali še vse igre, dovoljeno jim je na vse pohištvo, skozi vrata gredo vedno prvi, špgled mi vedno vrnejo, nikoli jim ga ni potrebno umakniti, prej nasprotno: načrtno jih učim, da so me sposobni ure in ure nepremično gledati. Nikoli niso v nič prisiljeni, vedno imajo izbiro, vedno jim je dovoljeno razmišljati.

Zato so izvrstno izurjeni v razmišljanju in zato se vedno odločijo pravilno. Zato so se tudi odločili, da njihovemu vodji nič ne manjka in ga ni potrebno zamenjati.

Aja, tak mimogrede, ona je najboljša slovenska agilitašica, dvakratna svetovna prvakinja.