Kako NE kupiti psa?

črni trg s psi


Kako ne kupiti psa




Več vsebin - sobota, 20.08.2011
Tekst: Martina Černe
Hčerka
ima rojstni dan. Želi si psa. Majhnega, luštnega shi-tzuja. Družina v
spletni iskalnik vtipka "prodamo shi-tzuja". Izkaže se, da je oglasov
malih živali na internetu na stotine. Samo preko enega najbolj znanih
oglasnih portalov se trenutno prodaja več kot devetsto pasjih mladičev.
Pokličejo.







Po neuradnih informacijah naj bi bil črni trg s psi
najbolj prisoten na območju Pomurja in občine Kranj. (Foto: Tomaž
Skale/dokumentacija Dnevnika)



"Samo 200 evrov stane," pravi prijazen glas na drugi strani
telefonske linije. "Je čistokrvni shi-tzu, brez rodovnika," doda. "Na
voljo imamo le še enega samčka, vse druge smo že oddali. Star je devet
tednov, vendar je videti malce mlajši, ker je majhne rasti. Zelo je
živahen in prijazen. Lahko ga dobite že danes. Kadarkoli." Sliši se
krasno. In samo še enega mladička imajo, zato se mudi. Odpravijo se po
psa. Ko prispejo do tako imenovanega vzreditelja, ta pove, da pasje
samice, ki naj bi skotila omenjenega mladiča, trenutno ni doma, ker je
na sprehodu. Bodoči lastniki si prikupno in igrivo majhno pasjo kepico
podajajo po rokah in zdi se jim, da je namenjena prav njim. Odštejejo
dvesto evrov, podpišejo izjavo o predaji psa, prejmejo potni list za
hišne živali in mladiča odpeljejo domov. Zaradi prijaznega vtisa, ki ga
je naredil samooklicani vzreditelj psov, se jim niti ne sanja, da so
imeli ravnokar opravka s preprodajalcem psov. Po dveh tednih veselja
pasji mladič nenadoma zboli, sreča prvih dni se spremeni v nočno moro.
Vsak dan ga vozijo k veterinarju. Stroški zdravljenja se iz dneva v dan
višajo. Upanja na ozdravitev pasjega ljubljenčka pa je vse manj.
Mladiček pogine zaradi predhodne okužbe s paravirusom in zaradi posledic
slabih razmer, v katerih je živel pred prihodom k novim lastnikom.

To je samo ena izmed mnogih zgodb ljudi, ki so psa kupili od preprodajalca.

Pes iz tovarne


Puppy Mill? Pasje tovarne? Pasje farme? Mit ali resnica? Resnica,
vendar o tem nihče ne želi govoriti ali pa se zaradi strahu ne želi
javno izpostaviti.

Pasjih farm v Sloveniji sicer ni, obstajajo pa (tudi) v sosednjih
državah, od koder prihaja večina psov, ki se preprodajajo pri nas.

Na pasjih farmah "proizvajajo" veliko število psov najrazličnejših
pasem. Psice, ki životarijo v teh "tovarnah", so neprestano breje. Po
dveh ali treh letih takšnega izčrpavanja in mučenja večinoma poginejo
ali pa jih farmarji pobijejo, ko niso več koristne - ko ne morejo več
kotiti in "producirati" novih mladičev. Ko s svojim obstojem ne
prinašajo več zaslužka. Zaradi prevelikega števila mladičev, ki so
skoteni v teh "tovarnah", psi niso primerno oskrbovani. Razmere, v
katerih živijo, so grozljive. Natrpani so v majhnih in umazanih kletkah,
ki obsegajo največ kvadratni meter prostora. Prehitro so odstavljeni od
matere, hranijo jih s ceneno hrano, nimajo dovolj vode, zlorabljeni in
zanemarjeni ležijo v lastnih iztrebkih, zaradi česar, velikokrat še pred
prvim cepljenjem, zbolijo za kužnimi boleznimi. Zato so lahko
prestrašeni, izmučeni, sestradani in bolni. Veliko jih pogine, še preden
zapustijo pasjo farmo. Pri tistih, ki preživijo, pa se lahko pozneje
razvijejo bolezni, ki so posledica takšne reje: odpoved ledvic in srca,
displazija kolkov, kronične prebavne težave, rak, tumorji, pogosti sta
tudi slepota in gluhost. Da vedenjskih težav, ki nastopijo zaradi
stresa, travm, pomanjkanja gibanja in socializacije, niti ne omenjamo.

Farmarjev zdravstveno stanje mladičev seveda ne skrbi, saj je
produkcija pasjih mladičev poceni. Niti jih ne skrbijo dedne bolezni, ki
jih psi, parjeni med seboj, prenašajo na svoje mladiče. Psi so zanje
zgolj predmeti. Prodajno blago. Več mladičev, več zaslužka.

Na tem mestu v zgodbo vstopijo tisti, ki takšne pasje mladiče kupujejo. Najprej preprodajalci.

Tako imenovani dilerji mladiče masovno, po izjemno nizkih cenah
kupujejo v teh "tovarnah" in jih prodajajo naprej. Ker mladiče večinoma
uvažajo iz tujine (Madžarska, Češka, Poljska, Srbija), jih pred prevozom
omamijo, natrpajo v potovalne torbe ali v zaboje za jabolka in jih tako
pretihotapijo z ene lokacije na drugo. Po neuradnih podatkih več kot 90
odstotkov mladičev, ki jih ponujajo preprodajalci, prihaja iz pasjih
"tovarn". Pri pretihotapljenih mladičih, ki se zdijo na videz popolnoma
zdravi, lahko kaj kmalu nastopijo težave, pravijo veterinarji. Stroški
zdravljenja utegnejo kar za nekajkrat preseči nakupno ceno mladiča. Kot
je že pred časom za Dnevnik povedala veterinarka Iris Selan,
lahko na bolha.com in tudi na drugih spletnih portalih pogosto najdete
osebe, ki vam lahko v nekaj dneh priskrbijo točno takega psa, kot si ga
želite. Gre za živali brez vsakršnega dokumenta, ki stanejo od 250 do
350 evrov in največkrat prihajajo iz Romunije. Tam so v opuščenih
prašičjih farmah naselili psice, ki reproducirajo ogromno živali, a jih
večina ni cepljena.

Po neuradnih podatkih je takšnih preprodajalcev v Sloveniji na
stotine. Najdete jih lahko skoraj v vseh malih oglasih, v katerih vam
tovrstni prodajalci ponujajo več različnih pasem. V Sloveniji je namreč
samo peščica vzrediteljev, ki v resnici doma vzrejajo tri različne pasme
in ki za svoje pse skrbijo tako, kot je treba.

Odgovornost pa je seveda tudi na strani kupcev. Brez povpraševanja tudi ponudbe ne bi bilo.

Veterinarji, ki ne vidijo in ne slišijo


In kje živijo pasji mladiči, preden jih preprodajalci prodajo novim
lastnikom? Po pričevanjih ljudi, ki so ob nakupu psa naleteli na
preprodajalce, so bivalne površine tovrstnih prehodnih pasjih domov
večinoma zelo podobne pasjim farmam. Preprodajalec ima lahko doma celo
kakšno psico ali dve, zgolj za krinko, da zavede kupca, da je prodajalec
tudi vzreditelj psov. Sicer pa ima ves čas "na zalogi" mladiče
različnih pasem. Seveda gre največkrat za "čistokrvne" pse brez
rodovnika. Psi so pogosto zaprti v majhnih in umazanih pesjakih na
prostem, kjer niso zaščiteni pred vremenskimi razmerami. Večinoma jim
zagotovijo zgolj najosnovnejše pogoje bivanja. "Skrb" za mladiče je
podrejena najnižjim možnim stroškom in prodaji za najvišjo možno ceno,
ki jo lahko iztržijo za nerodovniškega mladiča. Preprodajalci svoje pse
prodajajo tudi svojim pod-preprodajalcem, ti pa jih prodajajo naprej.

Od leta 2003 morajo biti vsi psi označeni. Označitev oziroma
registracijo psov pa izvajajo izključno veterinarji. Preprodajalci psov,
ki iz tujine pretihotapijo nečipirane mladiče, jih v Sloveniji
čipirajo/registrirajo, zato da jih lažje prodajo. To naredijo pri
veterinarju, ki jim ob čipiranju psa izda potni list in tako psa kot
njegovega lastnika vpiše v Centralni register psov na način, ki ga
predpisuje državna Veterinarska uprava (Vurs).

Ker Centralni register psov omogoča vodenje evidenc psov in
sledljivost lastništva psa, lahko sklenemo, da veterinarji zelo dobro
poznajo razliko med pravimi vzreditelji psov, ki pripeljejo registrirat
mladiče le enkrat na leto, in preprodajalci, ki se pri veterinarju s
svojimi mladiči pojavljajo vsak teden.

Skrb vzbujajoče so izjave nekaterih veterinarjev, ki pravijo, da
kljub dejstvu, da lahko nekdo vsakih štirinajst dni pripelje
registrirat/čipirat celo leglo psov, nimajo pristojnosti spraševati
skrbnikov psov po izvoru legla. Pa vendar, zakaj veterinarji o
preprodajalcih psov molčijo, ko pa je zakonsko predpisano, da mora
veterinar ob sumu na preprodajo psov in ob vsakršnem sumu na kršenje
zakona o zaščiti živali Vursu nemudoma podati prijavo?

Po navedbah naših virov, ki zaradi groženj preprodajalcev ne želijo
biti imenovani, imajo preprodajalci psov "svoje" veterinarje, ki za
njihovo nelegalno dejavnost vedo, vendar o tem molčijo, saj so tovrstni
preprodajalci njihove stalne stranke in zato pomemben vir zaslužka
veterinarske ambulante.

Na tem mestu se lahko vprašamo: ali veterinarska zbornica vestno
izvaja nadzor nad svojim cehom? Na zbornici pojasnjujejo, da so
veterinarji tako kot vsi državljani ob sumu na preprodajo psov dolžni
podati prijavo in da veterinarska zbornica opravlja redne in strokovne
nadzore ob podaji prijave. V preteklem letu so, kot so nam sporočili, na
območju Slovenije opravili pet do osem nadzorov.

Brez podatkov


Po neuradnih informacijah naj bi bil črni trg s psi najbolj prisoten
na območju Pomurja in občine Kranj. V Društvu za zaščito živali Pomurja
so nam povedali, da o preprodaji psov v njihovi regiji nimajo podatkov
niti niso s tem seznanjeni. "Prijave o mučenju živali dobivamo (skoraj)
dnevno, vsako gremo preverit, večinoma so tudi utemeljene," je povedala
namestnica predsednice društva Terezija Cvetko.

V Društvu za zaščito živali Kranj so s problematiko preprodaje psov
seznanjeni in se po njihovih besedah trudijo o tem obveščati tudi širšo
javnost. "Ljudje se problematike žal ne zavedajo in jo s svojimi nakupi
nerodovniških psov žal tudi podpirajo," je dejala Zala Dragonja.
"Na našem območju donedavna nismo imeli podatkov o preprodajalcih, na
to, da naj bi se taka dejavnost odvijala tudi na našem območju, smo bili
opozorjeni šele pred kratkim," je še povedala Zala Dragonja.

Policija je v preteklem letu obravnavala 1309 kršitev zakona o
zaščiti živali in podala 41 kazenskih ovadb zaradi mučenja živali.

Po navedbah Vursa so pristojne inšpekcijske službe v preteklem letu
izvedle 1284 pregledov glede izpolnjevanja pogojev za hišne živali.

Na vprašanje, koliko primerov kršenja zakona o zaščiti živali so pri
tem odkrili, nam na Vursu niso odgovorili. Prav tako naj ne bi
razpolagali s podatki konkretnih ovadb ter posledično inšpekcijskih
nadzorov nad domnevnimi kršitelji.

"Pogoje reje, prometa in trgovanja s hišnimi ter eksotičnimi živalmi,
vodenje evidenc in ravnanje z živalmi v trgovini pa je Vurs v letu 2010
preveril pri sedmih trgovcih."

Glede premikov hišnih živali med državami članicami EU (komercialni
in nekomercialni premiki nad pet živali) pa so na Vursu sposobni zgolj
pojasnila, da "Vurs izvaja nediskriminatorne preglede na namembnem
kraju".

Tudi na vprašanje, koliko takšnih pregledov je bilo opravljenih v
preteklem letu, nam niso odgovorili. So pa pojasnili, da podatkov ne
vodijo ločeno po živalskih vrstah in da Vurs prav tako ne vodi seznama
"domnevnih preprodajalcev", ampak obravnava vsak primer posebej. Ob tem
so še povedali, da prodaja psov, katerih izvor ni pri lastniku, v
Sloveniji ni prepovedana in da nadzor preprodajalcev ni njihovo delo.

Katere pristojne državne organe bi torej moral zanimati črni trg z živalmi?

Davkarija ima projekt


V Sloveniji ni registriranih trgovcev s psi, razen enega, ki pa ima
prepoved nabave novih psov. Torej je v Sloveniji samo en registriran
trgovec s psi in na stotine nelegalnih preprodajalcev, ki svojo
dejavnost opravljajo "na črno".

Na Dursu so nam povedali, da informacije o preprodaji psov
pridobivajo predvsem iz prijav, ki jih podajo državljani. Po njihovih
podatkih se kot preprodajalci psov pojavljajo tako tisti, ki dejavnosti
nimajo registrirane, kot tudi registrirani davčni zavezanci. Slednji
pridobivajo pse v državah EU, pri čemer pa tako nabave kot prodaje ne
evidentirajo (ne izdajajo računov).

"V primerih, da se s preprodajo psov ukvarjajo fizične osebe in
prodajo tudi oglašujejo, ob tem pa nimajo registrirane dejavnosti
(računov ne morejo izdajati), gre lahko tudi za delo na črno," so še
povedali. Na vprašanje, na kakšen način nadzorujejo in sankcionirajo
tovrstno dejavnost, so zgolj pojasnili, da so preprodajo psov že
vključili v projekt "siva ekonomija".

In nenazadnje, koga zanimajo "nepobrane" kazni za neodgovorne
lastnike neregistriranih psov? Če nikogar drugega, zagotovo delujoče v
premnogih zavetiščih za zapuščene živali, ki zaradi pomanjkanja
finančnih sredstev kar pokajo po šivih.

Kot je povedala Polona Samec,
ki vodi zavetišče Horjul, v povprečju letno oskrbijo dvesto zavrženih
neregistriranih psov. Tudi v zavetišču Ljubljana so v letu 2009 sprejeli
398 psov, je povedal vodja zavetišča Marko Oman.
Se pa stanje na območju Ljubljane počasi izboljšuje, saj sprejmejo
vsako leto manj zapuščenih psov, po drugi strani pa lahko zaradi
obveznega mikročipiranja tudi več izgubljenih psov vrnejo lastnikom.

Po uradnih podatkih je v Sloveniji 209.988 psov. Natančnih podatkov
o realnem številu psov nimamo, vendar naj bi bilo po predvidevanjih
enega izmed večjih zavetišč za zapuščene živali v Sloveniji več kot
300.000 psov. Od tega je zgolj 152.742 psov cepljenih proti steklini.

Ob teh podatkih lahko sklenemo: če bi se obstoječa zakonodaja, ki
narekuje obvezno registracijo psov, dosledno spoštovala in izvajala in
če bi inšpekcijske službe za nadzor obvezne registracije in vakcinacije
psov v celoti opravljale svoje delo, potem zavetišč za živali v
Sloveniji skorajda ne bi potrebovali, saj bi lahko vse "najdene" pse
vrnili njihovim lastnikom.

Zavajanje potrošnikov


Mlajši par se je odločil, da bo kupil psa pasme nemški bokser. Preko
spleta sta poiskala prodajalca. Našla sta oglas, v katerem je pisalo:
"Prodamo dva meseca starega čistokrvnega bokserja. Brez rodovnika.
Mladiček je zelo živahen in išče prijazne lastnike. Ob prevzemu bo
veterinarsko pregledan, čipiran in imel bo potni list." Sestala sta se s
prodajalcem. Mladiček je imel sicer malce daljši gobec, kot je za to
pasmo običajno, vendar je bil kljub vsemu prisrčen. Cena je bila ugodna.
Bila sta prepričana, da ne potrebujeta psa z rodovnikom. Rodovniški psi
so samo za razstave. Postala sta ponosna lastnika čistokrvnega
bokserja. Po nekaj mesecih, ko se je iz mladička razvil odrasel pes, sta
ugotovila, da je njun čistokrvni bokser pravzaprav podoben mešancu z
nemškim ovčarjem.

Ali je rodovnik res samo list papirja, namenjen tistim, ki svoje pse
ponosno razstavljajo? Pri tem gre sicer za splošno razširjeno mnenje,
vendar je rodovnik v resnici mnogo več. Rodovnik je nekakšen "rojstni
list" psa, v katerem so zapisani njegovi osnovni podatki: rodovniško ime
psa ter rodovniška imena prednikov za tri generacije nazaj, rojstni
datum, pasma psa, številka vpisa v rodovno knjigo, tetovirna številka
ali številka mikročipa, ki ga psu vstavijo pri prvem cepljenju, ter
podatki o vzreditelju.

Prodajalci pogosto ponujajo nerodovniške mladiče domnevno rodovniških
staršev. V teh primerih gre po mnenju kinologov za zavajanje. Rodovnike
namreč dobijo prav vsi mladiči v leglu (ne glede na njihovo število)
dveh rodovniških staršev, ki imata vzrejno dovoljenje. Če mladički
nimajo rodovnika, temu botruje dejstvo, da vsaj eden od staršev nima
vzrejnega dovoljenja. V primeru, ko eden od staršev mladiča nima
rodovnika, je rodovnik mladiča, ki vam ga pokaže vzreditelj, bodisi
lažen bodisi pripada drugemu psu.

Mnogo je tudi primerov, ko vzreditelji trdijo, da mladiček nima
rodovnika, ker je bil nadštevilen. Tudi to ne drži. Vsi mladički v
leglu dobijo rodovnik, če le imata starša vzrejno dovoljenje.

Če gre za leglo dveh nerodovniških staršev, je zadeva še toliko bolj
kočljiva: že med predniki so bili netipični predstavniki pasme, zaradi
česar niso dobili vzrejnih dovoljenj. Povrhu vsega nad paritvami ni
nadzora in se nemalokrat skotijo bolni psi ali prenašalci dednih napak.

Po mnenju Kinološke zveze Slovenije lahko o čistopasemskem psu
govorimo le takrat, ko lahko z dokumentacijo dokažemo istovetnost tega
psa in njegovih prednikov. Pri tako imenovanih čistokrvnih psih brez
rodovnika pa oseba, ki je leglo vzredila, ne more novemu lastniku
zagotoviti niti istovetnosti staršev psa, kaj šele njunih prednikov. Sam
izraz čistokrven je zavajajoč in v kinologiji nestrokoven. Po
strokovnem mnenju kinologov obstajajo samo pasemski psi (rodovniški psi)
in nerodovniški psi, ki so mešanci. Kajti samo rodovnik je dokument, ki
zagotavlja, da je pes točno določene pasme. Po oceni Katje Dermol
iz Kinološke zveze Slovenije gre pri oglaševanju prodaje "čistokrvnih"
psov brez rodovnika za namerno zavajanje kupcev, saj so novi lastniki
teh mladičev prepričani, da kupujejo čistopasemskega psa, ki bo tipičen
predstavnik "pasme", ki so jo kupili. Večina teh mladičev se tako
vizualno, predvsem pa karakterno izkaže za nekaj drugega od tega, kar so
želeli.

Tudi na Zvezi potrošnikov Slovenije so povedali, da gre v primeru
oglaševanja čistokrvnih psov brez rodovnika za zavajanje potrošnikov,
vendar dokler se kinološka stroka uradno ne opredeli glede razlike med
rodovniškimi in nerodovniškimi psi, ne morejo ukrepati. Zakaj se na
Kinološki zvezi Slovenije uradno ne opredelijo - ni znano.




VIR:
http://www.dnevnik.si/objektiv/vec_vsebin/1042466708